Karatedō – zgodovina in razvoj

 

KARA-TE-DO (prazna-roka-pot)

Kara-te-do se je razvil iz prevzetih kitajskih borilnih veščin in je bil izpopolnjen za samoobrambo. Prvotno se je imenoval TO-DE kar pomeni kitajska roka. Kasneje so mojstri zaradi nacionalnih teženj po japonizaciji prilagodili ime v karate oziroma v karatejutsu, sprva zapisano s kitajskima pismenkama KARA in TE. V dobesednem prevodu je to pomenilo kitajska roka, s čimer je bil poudarjen kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino. V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila kara, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni praznina, označuje pa ne le neoboroženo borbo, ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Tako je karate dobil današnji pomen prazna roka. Pogosto se dodaja še tretja pismenka DO, ki pomeni pot oziroma način življenja. Vse tri pismenke skupaj tvorijo ime KARATE DO oziroma pot prazne roke.

Zgodovina karateja se prične pisati s prihodom indijskega meniha Bodhidharme na Kitajsko leta 520. Bodhidharma je bil utemeljitelj zen budizma in je istočasno z njim poučeval veščino, ki naj bi njegovim učencem služila za samoobrambo, ohranjanje zdravja, vitalnosti ter kot dopolnilo k meditaciji. Ta veščina, ki se je pričela v samostanu Shaolin, je kasneje doživela vrsto sprememb in dopolnil, tako da je skozi stoletja nastalo mnogo šol z različnimi imeni, ki jih danes imenujemo s skupnim izrazom – kitajski boks in so predhodnica vseh orientalskih borilnih veščin. Bodhidharma je izpopolnil borbeni stav sanchin (peščena ura), ki velja za stav vseh stavov in je danes prisoten v šolah izvora učitelja Higaonne. Mnoge šole so se ohranile vse do danes.

Kitajski boks se je v 13. stoletju začel širiti tudi izven kitajskih meja po vsej Aziji, kjer je močno vplival na že obstoječe oblike samoobrambe posameznih narodov. Tako so pod vplivom kitajskih šol boksa pri posameznih narodih nastali novi stili, ki jih danes poznamo pod različnimi imeni. Najpomembnejši med njimi so Viet Von Dao (Vietnam), Tae Kwon Do (Koreja), Muay Thai (Tajska) in Karate do (Okinava, Japonska).

Razlika med modernim in tradicionalnim, prvotnim okinavskim karatejem ali kitajskim boksom, je predvsem v pristopu k treniranju. Moderni karate je danes v nekaterih primerih žal dostikrat predvsem športna disciplina, medtem ko je bil stari način treniranja zelo povezan z zen budizmom in je služil kot trening samoobrambe oz. priprava na realno borbo. Trening je bil zelo dolgotrajen in ni poznal športne borbe.

Na Okinavi, ki je imela zelo močne trgovske stike s Kitajsko, se je veščina razvila v popolnoma samostojno veščino imenovano To De ali Te. V treh mestih z imeni Naha, Shuri in Tomari so nastale prve šole karateja: Naha Te, Shuri Te in Tomari Te.

Vsi tri šole oz. smeri so danes zelo pomembne, ker je iz njih nastala večina stilov modernega karateja.

Okinavski karate se je sprva treniral samo v okviru privilegiranih klanov, sčasoma pa je postal prava nacionalna veščina. Tako ga je leta 1902 takratni cesar vključili v osnovnošolski program kot obvezen predmet, s čimer je postal tudi družbeno priznan.

Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja, ki so nastali na Japonskem med leti 1920 in 1930. Ti stili, ki imajo tudi največ pripadnikov po vsem svetu, so:

Stil Ustanovitelj
Shito ryu Kenwa Mabuni
Goju ryu Choyun Miyagi
Shotokan Gichin Funakoshi
Wado ryu Hinori Otsuka

preberi več: Janez Mernik (Karate Dinamik Celje): Zgodovina karateja

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s