Blog

PREDSTAVITEV

Športno društvo Karate-do Jiriki so leta 2016 zasnovali karateistka Bojana Rudovič Žvanut in njena mentorja – takratni predsednik Karate zveze Slovenije, dr. Igor Zelinka in Branko Cimperman.

jirikif2
Bojana Rudovič Žvanut in Sensei Branko Cimperman

Za vso prijateljsko podporo pri vzpostavitvi Športnega društva Karate-do Jiriki se iskreno zahvaljujemo Juretu Peternelu in Poloni Lah.

Poleg Branka Cimpermana sta naša tehnična mentorja tudi Anže Siljan in Mitja Stisovič glavni tehnični mentor pa je Sensei Keiji Tomiyama.

tomiyama-jiriki
Polona Lah, Sensei K. Tomiyama in Bojana Rudovič Žvanut, Zermatt 2016
siljan brz
Anže Siljan in Bojana Rudovič Žvanut

Športno društvo Karate-do Jiriki goji borilno veščino na način poti (dō), obenem pa ne izključuje tudi modernega, športno – tekmovalnega pristopa in ima za tiste, ki si želijo tekmovati za ta namen vzpostavljeno posebno sekcijo, ki jo vodi Juš Jagarinec dolgoletni državni reprezentant ter član Karate kluba Polzela.

juš sudja
Juš Jagarinec

Splošni cilji:

  • razvoj dobre osebnosti in močnega karakterja
  • ohranjanje pravilnih tehnik in kat
  • grajenje prijateljstva med člani

Principi poučevanja:

  • spoštovanje vrednosti tradicionalnih kat
  • poenoteno preučevanje kat in borbenih tehnik
  • znanstven pristop k analizi tehnik

Tehnični principi:

  • delovanje brez nepotrebnih gibov
  • delovanje brez nepotrebne moči
  • uporaba celega telesa za izvedbo tehnik
  • začenjanje naslednjega giba iz trenutne pozicije

Naša etiketa (skupek pravil)

Prijateljski klubi in organizacije v Sloveniji in v tujini:

 

Karate zveza Slovenije

Karate Klub Polzela

DOKIAI in AIKIKAI

Dojo ob železnici

Karate Dinamik Celje

Ichi-ban Laško

Karateclub Kofukan Zermatt

Kofukan Karate

Aikido klub Ljubljana

Meikyo Kan

DOJO KUN

DOJO pomeni vadbeni prostor.

DOJO KUN so pravila in vrednote, ki jih dojo zagovarja.

 

REIGI: etiketa (nabor moralnih načel), pravilno vedenje

SONKEI: spoštovanje

NINTAI: vztrajnost

DORYOKU: trud

SÓZÓ: ustvarjalnost

YUKI: pogum, srčnost

Zgoraj navedeni dojo kun je delo mojstra Chojira Tanija, ustanovitelja Tani-Ha Shito-Ryu šole. V primerjavi z nekaterimi drugimi, je njegov dojo kun zelo enostaven in jasen.

Kaj moram vedeti preden začnem?

  • Ob vstopu in odhodu iz doja se priklonimo, enako tudi ko stopimo na blazine (tatami) in preden jih zapustimo.
  • Med treningom se vedemo spoštljivo. Pred pričetkom vaje se partnerju priklonimo ter na koncu vaje se partnerju zahvalimo s priklonom.
  • Ne zamujamo! Kdor zamudi, se usede na rob tatamijev, pozdravi s priklonom in počaka, da ga učitelj pokliče k treningu.
  • Redna skrb za osebno higieno je obvezna. Pred treningom poskrbimo, da smo čisti, odstranimo ličila, imamo postrižene nohte in čisto opremo.
  • Pred treningom s telesa snamemo nakit, ure in druge predmete, ki so nevarni za nas in partnerje.
  • Na tatami ne nosimo hrane in pijače.
  • Medtem ko učitelj kaže in razlaga tehniko, ga poslušamo brez komentarjev. Ko zaključi, se mu zahvalimo s priklonom in takoj začnemo z vajo.
  • Sprejemanje in izvajanje tehnike sta enakovredna dela vadbe. Oboje vadimo zavzeto.
  • Ne komentiramo in popravljamo napak partnerja, temveč se trudimo izboljšati lastno tehniko.
  • Če moramo zaradi kakršnegakoli razloga zapustiti trening, se priklonimo partnerju in učitelja prosimo za dovoljenje za odhod.
  • Med treningom se ne pogovarjamo in ne razlagamo drug drugemu tehnik, saj je to učiteljeva naloga. Vedno vadimo le tisto, kar pokaže učitelj.

Ob upoštevanju teh pravil je vadba prijetna, učinkovita in varna.

Shitō-ryū

Shitō-ryū

kenwamabuni-sochin kenwamabuni mabuni-kenwa-pinan-nidanjpg

Ustanovitelj Shito-ryu karate stila je Kenwa Mabuni, ki se je rodil leta 1893 na Okinavi, v družini z dolgoletno tradicijo gojenja borilnih veščin. Karate je pričel vaditi s trinajstimi leti pri tedanjih velikanih okinavskega karateja, Kanryu Higahonni in Anku Itosu, ki sta poučevala različni metodi okinavskega karateja, Naha Te in Shuri Te. Ker je vadil dva različna stila karateja, je lahko kmalu neposredno spoznal vse prednosti in pomanjkljivosti posameznega stila. Ta spoznanja so mu bila kasneje tudi vodilo pri kreiranju lastnega. Po smrti učiteljev Higahonne in Itosua, oba sta umrla leta 1915, je Mabuni nadaljeval s treniranjem obeh stilov, začel pa se je ukvarjati tudi z vadbo kobuda (sai, bo, nunchaku, tonfa). Tako je polagoma izoblikoval svojo lastno metodo treniranja, ki je nastala z združitvijo principov in tehnik stilov Naha Te in Shuri Te. Stilu, ki ga je prvič javno prikazal na Japonskem v Osaki leta 1926, je dal v čast in spomin na svoja učitelja ime Shito ryu. Ime je nastalo z združitvijo začetkov priimkov Higahonna (izgovarja se Shi gahonna) in Ito su.

shytutree

Stil shito ryu je bil uradno ustanovljen leta 1931, njegova odlika pa je predvsem v tem, da za izhodišče reduciranja tehnik ni vzet samo en stil okinavskega karateja, temveč dva, ki sta si zelo različna. S prepletanjem principov in tehnik obeh okinavskih šol, je mojster Mabuni v svojem poučevanju deloma odpravil pomanjkljivosti, značilne za stile modernega karateja, ki so nastale predvsem zaradi krajšanja časa treniranja osnovnih tehnik. Osnovni princip shito ryu stila je mehko – trdo izvajanje tehnike. S prepletanjem relaksacije in kontrakcije mišičnih skupin sta dani udarcem velika hitrost in moč. Stavi so visoki in kratki, z rokami v kaishu, kar dodatno povečuje hitrost udarcev in blokad in omogoča večjo gibčnost borca. Osnovni stav, ki se največkrat uporablja, je neko ashi dachi (mačji stav). V obrambi je princip blokada-udarec zamenjan s principom izmik-kontranapad. Napad ali kontranapad ni več samo udarec, temveč akcija, sestavljena iz serije različnih udarcev. Precej se uporabljajo tudi krožne tehnike. K treningu karateja je dodan tudi trening z orožjem – kobudo. 

Mojster Kenwa Mabuni, ki je umrl leta 1957, je vse svoje življenje posvetil poučevanju karateja. Za seboj je pustil veliko število mojstrov, od katerih sta danes najbolj znana njegov sin Kenei Mabuni ter eden njegovih najboljših učencev, Chojiro Tani.

Chojiro Tani (po njem se imenuje Tani-ha Shito-ryu Karate-do) je treniral pri mojstru Choyun Miyagiju stil Goju-ryu, pozneje pa še pri Kenwi Mabuniju stil Shito-ryu. Pri svojem stilu je poudaril princip šoka in dvojnega zasuka z bokom, kar daje udarcem veliko hitrost in moč. Osnovni stav, ki se največ uporablja in po katerem se Tani-ha Shito-ryu loči od večine ostalih šol, je borbeni stav moto dachi. Stil Tani-ha Shito-ryu goji veliko število kat. Chojiro Tani je izšolal veliko dobrih tekmovalcev in učencev ter stil širil po vsem svetu. Umrl je leta 1998. Eden njegovih najboljših učencev je Keiji Tomiyama, ki je v Evropi prevzel organizacijo Kofukan, ki goji in trenira stil Tani-ha Shito-ryu. V Sloveniji leta 1985 z njim prične sodelovati Anton Maruša, ki pri Taniju položi 5.Dan, Keiji Tomiyama pa od takrat redno obiskuje Slovenijo in vodi seminarje.

Karatedō – zgodovina in razvoj

 

KARA-TE-DO (prazna-roka-pot)

Kara-te-do se je razvil iz prevzetih kitajskih borilnih veščin in je bil izpopolnjen za samoobrambo. Prvotno se je imenoval TO-DE kar pomeni kitajska roka. Kasneje so mojstri zaradi nacionalnih teženj po japonizaciji prilagodili ime v karate oziroma v karatejutsu, sprva zapisano s kitajskima pismenkama KARA in TE. V dobesednem prevodu je to pomenilo kitajska roka, s čimer je bil poudarjen kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino. V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila kara, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni praznina, označuje pa ne le neoboroženo borbo, ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Tako je karate dobil današnji pomen prazna roka. Pogosto se dodaja še tretja pismenka DO, ki pomeni pot oziroma način življenja. Vse tri pismenke skupaj tvorijo ime KARATE DO oziroma pot prazne roke.

Zgodovina karateja se prične pisati s prihodom indijskega meniha Bodhidharme na Kitajsko leta 520. Bodhidharma je bil utemeljitelj zen budizma in je istočasno z njim poučeval veščino, ki naj bi njegovim učencem služila za samoobrambo, ohranjanje zdravja, vitalnosti ter kot dopolnilo k meditaciji. Ta veščina, ki se je pričela v samostanu Shaolin, je kasneje doživela vrsto sprememb in dopolnil, tako da je skozi stoletja nastalo mnogo šol z različnimi imeni, ki jih danes imenujemo s skupnim izrazom – kitajski boks in so predhodnica vseh orientalskih borilnih veščin. Bodhidharma je izpopolnil borbeni stav sanchin (peščena ura), ki velja za stav vseh stavov in je danes prisoten v šolah izvora učitelja Higaonne. Mnoge šole so se ohranile vse do danes.

Kitajski boks se je v 13. stoletju začel širiti tudi izven kitajskih meja po vsej Aziji, kjer je močno vplival na že obstoječe oblike samoobrambe posameznih narodov. Tako so pod vplivom kitajskih šol boksa pri posameznih narodih nastali novi stili, ki jih danes poznamo pod različnimi imeni. Najpomembnejši med njimi so Viet Von Dao (Vietnam), Tae Kwon Do (Koreja), Muay Thai (Tajska) in Karate do (Okinava, Japonska).

Razlika med modernim in tradicionalnim, prvotnim okinavskim karatejem ali kitajskim boksom, je predvsem v pristopu k treniranju. Moderni karate je danes v nekaterih primerih žal dostikrat predvsem športna disciplina, medtem ko je bil stari način treniranja zelo povezan z zen budizmom in je služil kot trening samoobrambe oz. priprava na realno borbo. Trening je bil zelo dolgotrajen in ni poznal športne borbe.

Na Okinavi, ki je imela zelo močne trgovske stike s Kitajsko, se je veščina razvila v popolnoma samostojno veščino imenovano To De ali Te. V treh mestih z imeni Naha, Shuri in Tomari so nastale prve šole karateja: Naha Te, Shuri Te in Tomari Te.

Vsi tri šole oz. smeri so danes zelo pomembne, ker je iz njih nastala večina stilov modernega karateja.

Okinavski karate se je sprva treniral samo v okviru privilegiranih klanov, sčasoma pa je postal prava nacionalna veščina. Tako ga je leta 1902 takratni cesar vključili v osnovnošolski program kot obvezen predmet, s čimer je postal tudi družbeno priznan.

Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja, ki so nastali na Japonskem med leti 1920 in 1930. Ti stili, ki imajo tudi največ pripadnikov po vsem svetu, so:

Stil Ustanovitelj
Shito ryu Kenwa Mabuni
Goju ryu Choyun Miyagi
Shotokan Gichin Funakoshi
Wado ryu Hinori Otsuka

preberi več: Janez Mernik (Karate Dinamik Celje): Zgodovina karateja